Idejna in konceptualna izhodišča projekta

Galerija

Umetniško vodstvo (ravno tako pa tudi velika večina avtorjev besedil in glasbe) se zaveda zahtevnosti novega žanra, ki ga želi uveljaviti tako v slovenskem kot tudi širšem panonskem prostoru. Saj po eni strani gre za naslanjanje na bogato panonsko tradicijo ljudske glasbene in besedilne ustvarjalnosti in na drugi za živo, sodobno umetniško ustvarjalnost, ki hkrati obuja in nadgrajuje pesniško in glasbeno tradicijo tega prostora iz preteklih obdobij.

Zahteva umetniškega vodstva festivala je poglobljena, karakterno in pripovedno živa vokalna-instrumentalna izvedba in interpretacija uvrščenih pesmi. Ambicija umetniškega vodstva tega festivala je vokalna in instrumentalna izvedba izven obstoječih slovenskih festivalskih in popevkarskih vzorcev (Narečna popevka, Slovenska popevka itn.). Prav tako pa pri teh pesmih ne gre za narodno zabavno ali resno samospevno izvedbo.

Besedila so po formi in vsebini zvrstno opredeljena z lirsko-epsko obliko romance in balade.

Romanca je lirsko-epska pesem s pomirljivim zaključkom-opeva pa lahko dogodek iz življenja nevsakdanjih ljudi, snov iz vsakdanjega življenja s presenetljivim, pogosto šaljivim koncem ali minljivost mladosti, sreče in lepote. Izvorno gre za špansko ljudsko pesniško obliko v štiristopičnem troheju in s sozvočjem samoglasnikov v poudarjenih zlogih (asonanca). Evropska, tudi slovenska in panonska različica te izvorne lirsko-pripovedne oblike je strogost metrične in asonančne strukture v precejšnji meri sprostila, zato današnjo romanco opredeljuje predvsem trohejski ritem, menjavanje rim in asonanc ter lisko-epska pripovednost, ki govori bodisi o nevsakdanjem človeku, o navadnem življenju s presenetljivim ali šaljivim koncem, bodisi o minljivosti mladosti, sreče in lepote.

Balada  – tudi pri tej pesniški obliki gre za lirsko-epsko pripovedno pesem, ki je bila prvotno “plesna pesem” s stalnim ritmom, stalno obliko pripovednih kitic in ponavljajočim se refrenom. Snov lahko zajema iz zgodovine, pripovedk, bajk in zgodb s tragičnim koncem. Kitica, verz in rima so poljubni. Poznamo (med drugim) tako imenovane ženske balade, romantične balade, realistične balade-po večini pa imajo skupno značilnost mračnega vzdušja, tragičnega konca, srečevanja z duhovi umrlih, s travmatičnimi spomini, ki vodijo k tragičnemu koncu ter bivanjsko utesnjenost in strah. V evropski, pa tudi v slovenski in panonski tradiciji je torej prvotno kratka, poskočna plesna pesniška oblika dobila značilnosti mračne lirsko-epske pesniške pripovedi o strahu, soočanju z neznanim, nadnaravnim ali o pogubnosti nekega, sprva na videz povsem nenevarnega, vsakdanjega dogodka itn.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s